Športniki so mojstri gibanja. Nadzor gibanja, torej nadzor mišic za urejeno in ciljno usmerjeno gibanje, je osnovna težnja pri športu. Vsak šport vodi do perfekcionizma v določenem gibanju. Ampak je res tako? 

Zakaj se sčasoma in vse prej v športnikovi karieri pojavijo poškodbe in zgodnji konci kariere? Kaj je potrebno za popolnoma urejeno in ciljno gibanje?

Splošno sprejet pristop k športu je "no pain, no gain". Na splošno je cilj tako trenerjev kot športnikov, čim prej doseči želene rezultate. To po navadi pomeni ure in ure dodatnega treninga, veliko odrekanja in pogosto odrekanja od samega počitka, nadomeščanje energije s prehranskimi dopolnili in spreminjanje rutine ali trenerja. Res je, da športniki na svetovne odre prihajajo vse mlajši in verjetno je zato njihova kariera krajša. Toda zakaj kljub tolikšnemu napredku v tehnologiji, medicini, prehrani in vsem ostalim dejavnikom, ki sodelujejo v športu, še vedno obstaja toliko negativnih posledic, ki spremljajo "zdrav" življenjski slog športnika? Isto vprašanje postavljamo tudi rekreativcem.

Med treningom je v mišicah poudarek predvsem na moči, torej izboljšanju sposobnosti krčenja mišic. Redko in večinoma na koncu treninga se izvaja raztezanje. Poudarek na zavestni sprostitvi in podaljšanju mišic v načrtu treningov skorajda ne obstaja. Razlog je pogosto informacijski vakuum, tj. pomanjkanje informacij. Športniki, rekreativci in pogosto celo zdravstveni delavci ne poznajo razlike med raztezanjem in podaljšanjem mišic.

Raztezanje vs. podaljšanje mišic:

Mišico raztegnemo, ko je še vedno v napetosti. Tako se mišična vlakna, ki so zaradi krčenja med vadbeno aktivnostjo ostala skrčena, raztegnejo, ne da bi spremenili tonus. Pogosto se zgodi, da mišica nato reagira s še večjim krčem, ker to aktivnost dojema kot nelagodje in se zaradi refleksnega mehanizma zaščite tkiva, še bolj skrajša.

Pri podaljšanju mišice delujemo na sprostitev njenega tonusa, kar ima za posledico tudi dolžino mišice. Posledično samo raztezanje, potem ko mišična vlakna sprostijo tonus, mišica registrira kot užitek.

Mišica, ki sprošča tonus in jo tudi aktivira, je zdrava mišica. Natančneje, sistem, ki zna zavestno, namensko, urejeno in nadzorovano krčiti in sproščati mišice, je zdrav sistem. V nasprotnem primeru, že samo krčenje mišic izčrpa mišice in celoten organizem. Zato je za povečanje mišične moči potrebno pravilno razmerje med delom in okrevanjem.

Harmoničen odnos med agonisti in antagonisti, torej skrajšanje in podaljšanje mišic med zagonom, je najpomembnejši element za pravilno gibanje. Dolgoročno vodi do vedno večje sintropije in mojstrskega nadzora pri izvajanju giba v vseh njegovih segmentih in širše - pri vseh športih.

Prednosti nadzorovanega gibanja:

Eden od rezultatov tako pravilnega razmerja krajšanja in podaljšanja mišic je učinkovita poraba energije. Sproščeni antagonist agonistu olajša izvajanje giba, pri katerem premaga le samo težo segmenta in gravitacijo. V nasprotnem primeru, ko je antagonist pod tonusom, ki ob aktiviranju agonista ne popušča, mora agonist dodatno obvladati tonus antagonista. Videti je, da človek vsako dejanje izvede z elastiko, ki oteži gibanje. Tako neurejeno gibanje povzroči večjo porabo energije, večjo možnost poškodb in večjo entropijo. Ko to umestimo v športni kontekst, se zavedamo, da en pomemben parameter sploh ni bil upoštevan.

Učenje nadzora nad mišicami ni koristno le samo za izboljšanje športnih zmogljivosti, temveč tudi močno olajša gibanje v vsakdanjem življenju in prihranek energije. Poleg tega boljši nadzor nad mišicami vpliva na boljši nadzor nad čustvi, vedenjem in navadami in s tem identiteto. Večja usklajenost in sodelovanje telesa in zavesti za doseganje ciljev (reševanje problemov in uresničevanje želja) pomeni večjo splošno inteligenco. To pomeni, da svoje cilje dosežete premišljeno v skladu s svojimi zmožnostmi s čim manj neželenimi posledicami - čim bolj učinkovito. Rezultat je povečanje moči volje. Kar danes večini manjka. Zaključek - dober nadzor mišic - manj senzorno motorne amnezije (SMA) - več volje - lažje doseganje ciljev.

Primeri iz prakse:

Boljši nadzor nad mišicami se kaže tudi v razlikovanju med avtomatiziranim treningom in zavestno vadbo.

Zavestna in nadzorovana uporaba mišic za dosego cilja, npr. izvajanje gimnastičnega elementa, omogoča gimnastičarki, da se naučeno giabnje izvaja vedno brez neprijetnih posledic (poškodb), kar je razlika, če se gibanja naučimo z imitacijo, brez zavestnega učenja in radovednega ugotavljanja najučinkovitejšega načina za izvedbo tistega, kar trener zahteva. Gimnastičarka pristopa k treningu z stališčem, da je normalno, da je bolečina prisotna in le, če boli pomeni, da napreduje. Tudi z naporom in trdim delom, skozi veliko število ponovitev verjame, da bo nekega dne postalo lažje in neboleče. Kar se zgodi, vendar dejansko se samo poveča SMA, poveča prag tolerance za bolečino, nepravilnost gibanja ostane enaka in ponavljanje istih napak vodi do mikrotravm, ki vodijo do konkretne poškodbe, zaradi katere mora oseba nekaj spremeniti. Vendar pogosto v gimnastičnem svetu ni čakanja, da se poškodba  pozdravi, ampak se nadaljuje z vadbo, ne glede na to, ali je roka v gipsu, noga v opornici ali vrat v Schanzovem ovratniku ... ker se je treba pripraviti za tekmovanje. Takšne so videt kot pogumne, močne in neustavljive, in se takšno vedenje spodbuja. Na žalost je rok uporabnosti takih kratek. Ker si entropija prizadeva za poenostavitev in je iluzorno misliti, da bodo telesne ovire premagane z večjim naporom. Tako se sčasoma kopiči poškodba ob poškodbi. Tak sistem pa postane nefleksibilen in membrana gimnastičarke trda. Sčasoma odneha od gimnastike, bodisi zaradi hujše poškodbe bodisi zaradi izgube volje, za katero pogosto ne ve vzroka, saj ji ne zna slediti. In vzrok je ponovitev napak, torej neučinkovit pristop.

Zdaj namesto gimnastičarke postavimo vsakega športnika ali rekreativca ali na splošno osebo in njen pristop v vsakdanjem življenju. Zaporedje dogodkov je enako, rezultati pravtako.

Razumevanje in uporaba naučenega:

Trening, ki je osredotočen le na samodejno ponavljanje gibov z velikimi napori, vodi do hitrih rezultatov, vendar se tak napredek na neki točki ustavi. Učenje urejenega in učinkovitega gibanja s pozornostjo usmerjeno v prilagajanje pristopa glede na zunanje in notranje dejavnike, omogoča stalen razvoj in sinteropijo. To omogoča tudi dolgotrajno obvladovanje z najmanj možnosti za poškodbe in druge neželene posledice. Ko razumemo razliko med obema pristopoma, razumemo pomembnost sposobnosti podaljšanja mišic ter krajšanja in usklajevanja gibov med njima, nato pa tudi vpliv tega na gibanje, šport in vsakodnevne aktivnosti. AEQ metoda nam omogoča, da to znanje uporabimo v praksi s pomočjo somatskih vaj, ki omogočajo vključitev naučenega v gibanje in nato uporabo istega v vsakdanjem življenju.