Čutila s katerimi doživljamo zunanji svet so oči, ušesa, nos, jezik in največji organ – koža. 

Kakšna je vloga kože in plasti pod njo, vključno z mišicami? In kakšnega je pomena je za naše vedenje? 

Kaj pa je vloga membrane?

To je ovoj, ki ločuje njegov notranji svet od zunanjega. Značilnost membrane je njena prepustnost (permeabilnosti). Za normalno delovanje organizma membrana v večji ali manjši meri pušča informacije, ki prihajajo od zunaj v notranjost organizma, iz organizma pa navzven. Tako komunikacija, torej izmenjava snovi in informacij, poteka preko membrane.

Preveč prepustna membrana bo povzročila razlitje sistema v okolje, premalo prepustna membrana pa bo preprečila normalno izmenjavo. Zato mora biti membrana selektivno prepustna.

Če je dražljaj dovolj močan, na primer nekdo stopi na naše stopalo, bo ustvaril občutek na membrani in bo skozi senzorični del živčnega sistema potoval v naše možgane (centralni živčni sistem). Nato zaznamo ta dražljaj, oz. se ga zavedamo. To pomeni, da je membrana neposredno povezana z zavestjo.

Mišice so pomemben del membrane iz več razlogov.

Tako kot koža zajemajo celotno zunanjo plast telesa, dodatno pa tudi notranjost. Tako da poleg informacij od zunaj prepoznajo tudi informacije iz notranjosti telesa. Na ta način od znotraj, skozi membrano, oz. mišice do zavesti, prihajajo informacije o stanju organizma.

Velika večina dogodkov iz telesa ostane brez pozornosti naše zavesti (pretok krvi, črevesna peristaltika, delovanje ledvic, delovanje srca...). Vemo pa kdaj smo lačni ali kdaj rabimo izprazniti črevesje. Močan srčni utrip začutimo kadar smo vznemirjeni. Kadar začutimo bolečine v žolčniku, vemo da je čas za obisk zdravnika. Na splošno velja, da občutek zaznamo le, kadar je njegova notranja aktivnost dovolj močna, da doseže površino telesa, mišično tkivo.

Vendar prepoznavanje dražljaja ni odvisno samo le od intenzivnosti dražljaja, temveč tudi od prepustnosti membrane. Močnejši je tonus mišic, trdnejša in manj prepustna je membrana. Potem bo morala biti intenzivnost nekaterih dražljajev močnejša, da skozi togo membrano dosežejo zavest. Nasprotno pa je pri premajhnem mišičnem tonusu membrana preveč prepustna, zato bo še nižja intenzivnost dosegla zavest. To lahko ponazorimo tako, da ljudje z "debelo kožo" prenašajo veliko več, medtem ko ljudje s "tanko kožo" veliko prej občutijo spremembe. Vendar nobena skrajnost ni dobra, ker občutek o informaciji katera doseže zavest, ni realen, zato tudi njihove reakcije nanje niso ustrezne.

Pri ljudeh, katerih membrana je prefleksibilna, so reakcije impulzivne in histerične, kažejo pomanjkanje samokontrole in njihovo osebnost lahko opišemo kot nenadne. Po drugi strani pa pri ljudeh, katerih membrana je nefleksiblina, je vedenje kompulzivno in mehansko ter manj spontano.

Opisane so skrajnosti karakternih lastnosti pri ljudeh s prefleksibilno in nefleksibilno  membrano, res je, da je večina ljudi nekje v tem spektru med togo in preprepustno membrano. Zaradi sodobnega načina življenja je danes več "debelokožcev".

S tem pridemo do najbolj pomembne funkcije membrane – zaščita. Vemo, da se telo skrči, ko se znajdemo v nenadni situaciji, na primer ko vidimo, da nas bo nekdo močno udaril. Mišice se skrčijo, da bi se zaščitili. To se zgodi na refleksni ravni in je način, s katerim je narava poskrbela, da telo preživi ali prepreči poškodbe tkiv, zlasti vitalnih organov. Poleg zaščitnega odziva na zunanje dražljaje se membrana enako odziva na notranje impulze. Ko je neki del telesa vnet in boli, ga zaznamo napetega, oz. tonus mišic je povečan.

Kako je tonus mišic povezan z občutki?

Ko opažamo osebe, pri nekaterih zaznamo da so veseli, pri drugih da so utrujeni, eni so zaskrbljeni, eni pa jezni… Da to lahko zaznamo so zaslužene mišice katere se aktivirajo na določen način da bi izraz na obrazu pokazal določen občutek, ali telesna drža pokazala določeno stanje. Odvisno o spremembi občutka, oz. impulza kater prihaja iz notranjosti na ven se tudi ta podoba spreminja. Ali se ne? To da je določen občutek že del karakterja osebe je stvar kronično ˝zamrznjene˝ membrane, oz. vzorca v katerega so se mišice ˝ujele.

Vzeli bomo primer jeze.

Kolega v službi vas je izprovociral, da bi ga najraje ˝nekam poslal˝ ali celo do te mere da bi z njim fizično obračunali. Vendar bi oba odziva povzročila posledice, ki jih morda ne želimo. Zaradi družbeno nesprejemljivega ali nestrokovnega vedenja bi verjetno dobili policijsko poročilo z odpovedjo. Zaradi občutka jeze in impulza kateri prihaja iz notarnjosti in podražuje membrano, mišični tonus ramenskega obroča in pesti se poveča, kot da bi dejansko želeli udariti sodelavca, nato pa se tonus še dodatno poveča, da ustavi takšno reakcijo. Enako tako, ko želimo ustaviti verbalni napad, stegnemo čeljustne mišice, da ohranimo "jezik za zobmi". Hkrati še dodatno stisnemo trebušno prepono, da umirimo dihanje, da ne bi razkrili našega pravega stanja.

Če se takšne situacije pojavijo enkrat ali dvakrat, telo to pravilno uredi in membrana se vrne v nevtralno stanje. Težava je, če se takšne in podobne situacije pogosto ponavljajo. V takem primeru membrana rata kronično ˝zamrznjena˝ kot rezultat nenehnega impulza kateri drži mišice konstantno v povišanem tonusu. Ker dolgo časa tako stanje traja, se večinoma teh vzorcev ne zavedamo, dokler nenadno ne vidimo svoj odraz v zrcalu, fotografijo kje nas je nekdo spontano ujel, nam nekdo drug obrne pozornost na to, ali nam bolečina ali neprijeten občutek, oz. dovolj močen impulz na membrano da nam da vedeti da nekaj ni v redu.

Kako sprostiti ta tonus in vplivati na obliko membrane, oz držo?

Ker je vzrok senzorično-motorične narave, oz. v povezavi membrane in zavesti, zato na tem nivoju tudi stvari spreminjamo.

Možnost prostovoljnega vpliva na progaste skeletne mišice omogoča, da skozi zavestno aktivacijo in relaksacijo mišici, oz. zavestno in urejeno gibanje lahko spreminjamo nezaveden tonus mišic in tako spreminjamo togost membrane. V tem se je AEQ metoda pokazala učinkovita. Z AEQ metodo vplivamo na ponovno vzpostavitev ali izboljšanje komunikacije med membrano in zavestjo, torej pretvorbo dražljajev v občutke in prenos občutkov v možgansko skorjo ter adekvaten odgovor na njih. Rezultat tega je balansiran tonus membrane, pravilna drža, urejeno gibanje in življenje brez bolečine.